Prevajanje, ki ga želi opravljati vsak

Kje pa je tu problem? Saj znam sam!“ Takšno in podobne izjave slišimo preveč pogosto, kadar je tema prevajanje iz enega v drug južnoslovanski jezik. Torej bolj konkretno gre za prevajanje med slovenskim, hrvaškim, srbskim, bosanskim in makedonskim jezikom. No, žal se je že pogosto izkazalo, da temu res ni tako, saj so se zgodili že javne in zelo zelo nerodne napake, ko se je kakšen laik odločil, da je njegovo znanje omenjenih jezikov več kot dovolj dobro za prevajanje iz enega od teh jezikov v drugega.

prevajanje
Težava ni samo v tem, da se s tem odžira delo diplomantov na tem področju, katerih delo že tako ali tako ni dovolj cenjeno (a o tem raje kdaj drugič), ampak tudi v tem, da med temi jeziki obstajajo majhne razlike, ki jih „laično oko“ skoraj zagotovo ne opazi, govorci teh jezikov pa to še kako opazijo. Torej konkretno – če se Slovenec odloči za prevajanje iz hrvaškega v srbski jezik in če ni strokovno podkovan, bo zagotovo naredil kakšno napako, ki se njemu seveda ne bo zdela problematična ali omembe vredna, vendar pa bo skoraj zagotovo s kakšno napako užalil jezik enega ali drugega naroda. Torej prevajanje z napako. Odgovor na vprašanje zakaj je kristalno jasen – ker so razlike v teh dveh jezikih premajhne, da bi bile omenjenemu prevajalcu opazne, a prevelike, da bi jih naravni govorci teh jezikov lahko spregledali. Druga težava se pojavi pri prevajanju iz na primer slovenskega v hrvaški jezik, saj imamo z južnimi sosedi kar nekaj podobnih besed, katerih pomen pa je popolnoma drugačen, zato lahko kakopak pride do precejšnje zmede v kakšnem prevedenem besedilu.
Torej, spoštovani vsevedi in vsevedke – le čevlje sodi naj kopitar. Vsak naj se drži svoje stroke, tako da pustite prevajanje prevajalcem.